»Cher je imela svojo lastno lasuljarko, Nemko po imenu Renata, in naglas sem pobrala od nje«

»Izjemno sem ponosna, da imamo oddajo, kot je NaGlas! na naši televiziji. Izjemno pomembno je to, da oddajo ustvarjajo novinarke, katerih materni jezik je jezik republik nekdanje Jugoslavije. In da mi to slišimo vedno znova, da nas opomni. To se mi zdi nekaj, kar javni servis mora imeti.«

»Mednarodna skupnost mora na svoja ramena prevzeti del odgovornosti za to tragedijo, saj nismo takoj teh zločinov poimenovali s pravim imenom ‒ genocid.«

»Niti predstavljala si nisem, da oddajo spremlja toliko gledalcev. Mislila sem, da nas urednica malo spodbuja, kadar nam reče, da nas vsi gledajo. Vendar tudi v službi pogosto slišim, da veliko ljudi gleda oddajo.«

»Stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski.«

»Naglas je postal moja nova domovina.«

»Vsakič znova presenetijo z izbiro gosta. Mogoče si slišal zanj mogoče ne, ga pa spoznaš. Odlični ljudje – talentirani, nadarjeni, delovni. Slovenija ima izredne ljudi, ampak ima tudi prišleke, ki so se integrirali in so odlični.«

»Če se ne motim, smo začeli februarja, mene pa so doleteli izbrisani. Pripravljala sem prispevek o predstavi Oliverja Frljića, ki je v gledališču v Kranju ustvaril predstavo o izbrisanih. Prispevek je bil dolg kar štiri minute. Mislim, da nikoli pozneje nisem pripravila tako dolgega prispevka!«

»Kolikor bližje ste srednjemu razredu, toliko manj ste izpostavljeni tovrstnemu nasilju, strukturnemu ali neposrednemu. Takrat ste tudi veliko lažje razsvetljeni in strpni. Ko pa se spuščate po družbeni lestvici, ljudje vedno bolj ogrožajo drug drugega.«